» The Grumpy Pumper

The Grumpy Pumper živi v Združenem kraljestvu in piše blog o sladkorni bolezni na https://grumpypumper.wordpress.com/. Prav tako je aktiven na Twitterju (@grumpy_pumper) in na Facebooku.

26. avgusta 1994 mu je bila postavljena diagnoza sladkorne bolezni tipa 1, od leta 2009 pa uporablja inzulinsko črpalko. Pravi, da je močnejši od svoje sladkorne bolezni, in je GRUMPY! (v prevodu: ČEMEREN!).

Mnenja, izražena v tem blogu, so avtorjeva in ne izražajo nujno mnenja podjetja Ascensia Diabetes Care. The Grumpy Pumper je odobril uporabo bloga The Grumpy Pumper.

Ascensia je finančno podprla potovanje, nastanitev in registracijo The Grumpy Pumperja za udeležbo na enajsti Mednarodni konferenci o naprednih tehnologijah in naprednem zdravljenju sladkorne bolezni na Dunaju (angl. 11th International Conference on Advanced Technologies & Treatments for Diabetes in Vienna, okrajšava ATTD).

ATTD, 1. dan: Ali obstala le ena prihodnost za merjenje glukoze v krvi in neprekinjeno merjenje glukoze?

Preden začnem pisati o ATTD 2018, mislim, da je prav, da se najprej predstavim.

Moje pravo ime je Chris Aldred in prihajam iz Združenega kraljestva.

Leta 1994, ko sem bil star 25 let, so mi postavili diagnozo sladkorne bolezni tipa 1.

Pišem blog in na Twitterju čivkam o svojem življenju s sladkorno boleznijo pod psevdonimom The Grumpy Pumper.

V zadnjih 23 letih življenja s to boleznijo sem bil priča mnogim tehnološkim spremembam. Od injekcij dvakrat dnevno in merilnika glukoze v krvi, ki ga je poganjala para in je potreboval celo večnost, da je izpisal rezultat, pa do inzulinske črpalke, ki jo sedaj uporabljam, neprekinjenga merjenja glukoze v krvi in merilnika na baterije, ki izpiše rezultat v 5 sekundah. Zato zmeraj rad sledim novostim na tem področju.

V preteklosti sem se izogibal simpozijem, ki jih je organizirala industrija.

Zakaj?

No, zato, ker sem domneval, da bom deležen kombinacije prepričevanja, kako mi bo določen nov proizvod izjemno izboljšal življenje s sladkorno boleznijo, in predstavljanja novega invazivnega načina, kako narediti luknjo v mojem prstu za pridobivanje kapljice krvi. Namig: če je v igri jemanje krvi, potem je vedno invazivno in nadležno …

Prav tako sem sklepal, da mi bo ekipa zdravstvenih strokovnjakov za okroglo mizo dopovedovala, kako ne uporabljam pravilno svojih pripomočkov, in če bi jih, uganite kaj?, bi bilo moje življenje veliko lažje.

Danes sem svoje pravilo prekršil in se udeležil simpozija, ki ga je organiziralo podjetje Ascensia, z naslovom »Ali obstaja le ena prihodnost za merjenje glukoze v krvi in neprekinjeno merjenje glukoze?«

Prvi govorec je bil Adam Brown. Gospoda poznam že nekaj let. Tudi on živi s sladkorno boleznijo tipa 1 in moram reči, da je osvežujoča sprememba videti industrijo, ki je sprevidela, da se mora pogovarjati z ljudmi, ki imajo sladkorno bolezen in uporabljajo njene proizvode, le-ti pa se morajo pogovarjati z zdravstvenimi strokovnjaki, ki jim te proizvode predpisujejo. Življenje s sladkorno boleznijo je lahko zelo drugačno od tega, kar piše v učbeniku.

Adam je govoril o samokontroli in o povprečju števila meritev glukoze v krvi, ki jih opravi človek s sladkorno boleznijo. Število je bilo presenetljivo nizko, izpostavil pa je tudi dejstvo, da opravi večina ljudi s sladkorno boleznijo zato, da lahko pravilno prilagajajo odmerek inzulina le z uporabo samokontrole, dnevno zelo malo meritev glukoze v krvi. Nato je govoril o neprekinjenem merjenju. Tega (vključno s Flash merjenjem, angl. Flash Glucose Monitoring) uporablja v svetovnem merilu le 1–3 % posameznikov s sladkorno boleznijo. Čeprav omogoča takšno merjenje veliko več podatkov in v nekaterih primerih celo v realnem času, neprekinjeno merjenje veliki večini ljudi s sladkorno boleznijo ni dosegljivo.

Mislili bi si, da jih bo od teh 1–3 % večina uporabljala svoj merilnik glukoze v krvi za kalibracijo sistema za neprekinjeno merjenje in zaradi pravnih zahtev, kar zadeva vožnjo, ampak ne, okoli 45 % teh posameznikov uporablja merilnik glukoze v krvi več kot šestkrat na dan. Sam lahko takšno ravnanje podprem. Ko uporabljam neprekinjeno merjenje, redkeje kontroliram glukozo v krvi, ampak to še vedno počnem šestkrat na dan.

Zakaj?

Mislim, da to zame velja zato, ker zaupam svojemu merilniku glukoze v krvi. Ko so mi postavili diagnozo, sem ga dobil kot eno izmed stvari, s katero si lahko pomagam. Predstavlja eno zanesljivejših stvari v mojem kompletu pripomočkov za sladkorno bolezen, od katerih sem odvisen. Neprekinjeno merjenje postane s podaljšano uporabo manj natančno (ja, uporabljam ga preko garancijske dobe), niha pa tudi njegova točnost. Moj merilnik glukoze v krvi pa kar deluje. Njegovi rezultati so zame referenca.

Pogovor se je premaknil k merilnikom, ki se z Bluetoothom povežejo z aplikacijami na pametnem telefonu. Statistika kaže, da je uporaba teh merilnikov nizka.

Naslednji govorec, dr. Guido Freckmann, je govoril o razliki med merjenjem glukoze v krvi in neprekinjenim merjenjem.

Merjenje glukoze v krvi je prav to – izmeri raven glukoze v kapljici krvi.

Neprekinjeno merjenje? No, to je bolj komplicirano. Gre za oceno ravni glukoze v krvi na podlagi merjenja glukoze v medceličnini s pomočjo zapletene matematike in algoritmov. Poleg tega ima še zakasnitev. Za razliko od merjenja v krvi, ki mi izpiše vrednost, ki velja v tistem trenutku, pa neprekinjeno merjenje poda oceno ravni glukoze izpred šestih minut. Ta časovni zamik je odvisen od določenih dejavnikov in se razlikuje od človeka do človeka (4–20 minut). Iz lastnih izkušenj vem, da se spreminja tudi pri istem človeku. Zamik vrednosti mojega neprekinjenega merjenja zna biti različen tudi ob različnih urah dneva. Jasno je torej, da bom kljub temu, da imam zelo rad svoj sistem za neprekinjeno merjenje, zmeraj zaupal svojemu merilniku glukoze v krvi, na katerega se lahko zanesem ne glede na to, ali uporabljam neprekinjeno merjenje ali ne.

Potem je postalo še bolj matematično z dr. Marcom Bretonom, ki je predstavil številke, ki ležijo za MARD. Najzanimivejši del predstavitve se mi je zdel ta, da imam lahko najtočnejši merilnik na svetu, a če za vsako meritev ne zamenjam lancete (in jaz je ne), če si pred merjenjem rok ne umijem pravilno (jaz si jih ne, ker je to pogosto nepraktično) ali če testnih lističev ne shranjujem na pravilen način (na tem področju mislim, da sem kar skrben), potem se lahko zgodi, da moje izmerjene vrednosti ne bodo tako točne, kot bi morale biti. Gre za ravnovesje med dejanskim življenjem, udobjem in »pravilnim ravnanjem«.

Zadnji govorec je bil dr. Steven Russel, ki je govoril o pomembnosti točnosti sistemov zaprte zanke (umetna trebušna slinavka). Izpostavil je, da noben človek s sladkorno boleznijo, ki ima raven glukoze v krvi v mejah normale, ni daleč od padca v hipo (hipoglikemijo) in da vsak avtomatiziran sistem dovajanja inzulina potrebuje točne podatke o ravni glukoze v krvi, da zagotovi ravno pravšnji odmerek inzulina. To je hoja po tanki meji. Nekdo, kot sem jaz, bi torej moral spremeniti svoje vedenje, da bi zagotovil točne vrednosti meritev glukoze v krvi in se izognil, da bi njegov točen sistem za neprekinjeno merjenje zaradi slabe kalibracije postal netočen.

Dan se je zaključil z živahno razpravo, vprašanji in odgovori, ki jo je vodil prof. Lutz Heinemann.

Moj osebni pogled na to ali je za merjenje glukoze v krvi in neprekinjeno merjenje res le ena prihodnost?

Ne.

Vsaj še lep čas ne. Zame in za moje samovodenje sladkorne bolezni drug drugega dopolnjujeta, pri čemer je moj merilnik glukoze v krvi moja varovalka.

ATTD, 2. dan: Kaj se lahko naučimo o napredku na področju tehnologij pri sladkorni bolezni v razstavni dvorani

Glede na to, da je to tehnološka konferenca, mislim, da je dobra zamisel, da podam pregled tehnologij, ki jih predstavljajo na letošnjih razstavnih prostorih.

Eno prvih vprašanj je, kaj sploh pomeni izraz »tehnologija pri sladkorni bolezni«?

Seveda nam najprej pride na misel dvoje: inzulinske črpalke in neprekinjeno merjenje glukoze. Najbrž zato, ker sta najnovejši in zadnji inovaciji, čeprav sta z nami že kar nekaj let.

Zame velja, da je tehnologija pri sladkorni bolezni vse, kar uporabljam z namenom spremljanja in urejanja svoje bolezni. Če posplošim, potrebujem naslednje:

inzulin
način dovajanja inzulina
podatek o vrednosti glukoze v krvi

Tako je bilo na primer, ko so mi pred več kot 23 leti postavili diagnozo sladkorne bolezni. Moji takratni pripomočki za vodenje sladkorne bolezni so bili mešani inzulin (ki sem si ga večkrat dnevno vbrizgal v telo z brizgo in iglo) in podatek o vrednosti glukoze v moji krvi, ki mi ga je priskrbel razmeroma velik merilnik glukoze, s katerim sem štirikrat dnevno preverjal glukozo v krvi s prsta. Rezultate sem si zapisoval v dnevnik (kadar se mi je seveda dalo).

Približno štiri leta zatem sem prešel na večkrat dnevno (navadno štiri- do šestkrat dnevno) vbrizgavanje inzulina. Takrat sem prejemal dva različna inzulina: dolgodelujočega preko noči in hitrodelujočega v vseh drugih primerih. Način dovajanja inzulina je zamenjal inzulinski peresnik, ki ga je bilo veliko lažje uporabljati, saj je bil prednapolnjen z inzulinom, in je nadomestil pripravo prave količine inzulina s prenašanjem iz viale v brizgo. Merilnik glukoze v krvi je bil manjši, potreboval je manjšo kapljico krvi in je hitreje prikazal rezultat meritve.

Prevrtimo čas do danes. Spet sem nazaj na eni vrsti inzulina (na hitrodelujočem). Način dovajanja je sedaj inzulinska črpalka. Podatke o ravni glukoze dobim z neprekinjenim merjenjem, sistem pa kalibriram z vrednostmi iz merilnika glukoze v krvi. Merilnik glukoze v krvi uporabljam tudi pred obroki in za to, da zadostim pogojem pravil o cestnem prometu v Združenem kraljestvu.

Stvari so se torej s tehnologijo zelo spremenile, ampak kot vidite, še vedno padejo v eno izmed zgornjih treh kategorij.

Razstavo lahko torej povzamem v sklopu istih treh kategorij.

Na področju inzulina napredek še vedno poteka in tega napredka ne smemo prezreti. Ena od težav je, da je inzulin počasen. Tudi »hitrodelujoči«. Okoli 20 minut traja, da začne inzulin, ki smo si ga vbrizgali (ali pa nam ga je dovedla črpalka), delovati. Zato predstavlja nam, ki živimo s sladkorno boleznijo, izziv ujeti (kolikor toliko uspešno) začetek delovanja inzulina in obrok oziroma presnovo zaužite hrane. Če začne hrana učinkovati pred inzulinom, tvegamo povišanje glukoze v krvi, če pa najprej začne delovati inzulin, tvegamo znižanje glukoze – hipo. Zato nas, ki živimo s to boleznijo, zanimajo čim hitreje delujoči inzulini.

Tehnologija za dovajanje inzulina pa ne zadeva le inzulinskih črpalk. Moja črpalka mi zelo veliko pomeni, ampak črpalke si ne želi vsak, zato bi bilo to narobe predpostavljati. Jaz sem na primer dvanajst mesecev, preden sem se odločil, da jo preskusim, zavrnil ponudbo, da bi jo uporabljal in takrat se mi je to zdela zame prava odločitev. Res je tudi, da črpalke niso na voljo vsem, ki si jo želijo. Zato je tehnološki razvoj inzulinskih peresnikov tako zelo pomemben. Možnost dovajanja inzulina na pol enote natančno je strašno pomembna, saj za nekatere že samo pol enote preveč pomeni, da bo šla njihova raven glukoze v krvi strmo navzdol.

Razvoj na področju »pametnih peresnikov« prinaša za uporabnike teh pripomočkov napredek, ki smo ga videli pri inzulinskih črpalkah, kot sta na primer beleženje zadnjega odmerka inzulina ali pa Bluetooth povezljivost z aplikacijami na telefonu. Žalostno je, da na letošnjem ATTD nisem videl niti enega predstavnika industrije pametnih peresnikov. Mogoče je vzrok to, da se ti ne obravnavajo kot tehnologija? Karkoli že je razlog, se mi zdi, da je to velika škoda. Za vse zdravstvene strokovnjake, ki obiščejo konferenco, velja, da večina njihovih pacientov zelo verjetno ne uporablja črpalke. Zato je to zagotovo zamujena priložnost.

Najnovejši in najhitrejši razvoj v zadnjih dvanajstih mesecih smo videli v kategoriji obdelave podatkov o glukozi v krvi. Imamo sisteme za neprekinjeno merjenje, ki se pogovarjajo z našimi prenosnimi napravami, na letošnji konferenci pa so bile predstavljene številne nove lastnosti teh naprav, vključno z novo sprožilno napravo za enega izmed sistemov zadnje generacije. Flash merjenje širi uporabo, predstavljena pa je bila tudi nova aplikacija, ki omogoča prenos podatkov neposredno v iPhone 7, ki dopolnjuje že dosegljivo aplikacijo za Android.

Merilniki glukoze v krvi so točnejši, potrebujejo manj krvi in lahko prenašajo podatke v aplikacije prenosnih naprav ali v oblak, kar pomeni, da je za vse, ki radi uporabljajo to tehnologijo, konec dni, ko so morali s seboj nositi dnevnik in ročno beležiti podatke, ki so jih potrebovali za spremljanje in urejanje svoje sladkorne bolezni. Za nekoga, kot sem jaz, ki svojo sladkorno bolezen spremljam in urejam »leteče«, je super imeti možnost, da pred zdravniškim pregledom podatke enostavno prenesem iz svojega merilnika v aplikacijo.

S pomočjo tehnologije za sladkorno bolezen imam danes na voljo vse, kar potrebujem, da se lahko odločam lažje in z več informacijami. A vendar tehnologija sama po sebi ne bo izboljšala mojega samovodenja sladkorne bolezni. Izboljšal ga bo način, kako to tehnologijo uporabljam.

ATTD, 3. dan: Povzetek znanstvenih dognanj treh dni v eni blog objavi

Niso vse konference o sladkorni bolezni enake. Nekatere so bolj posvečene tehnologijam, druge so namenjene zdravstvenim strokovnjakom, spet tretje znajo biti zelo znanstvene. Dandanes obstajajo tudi takšne, ki so namenjene le ljudem s sladkorno boleznijo. Mogoče si mislite, da bi se morali ljudje, ki živijo s to boleznijo, udeleževati tudi kakšnih drugih konferenc in po mojem mnenju imate popolnoma prav. A so pravila in zakoni, ki opredeljujejo, ali lahko industrija neposredno naslavlja ljudi, ki imajo sladkorno bolezen, različna od države do države. Ti predpisi so pogosto zelo strogi, kar predstavlja izziv, ki, spet po mojem mnenju, ne bi smel nikoli predstavljati ovire, da se ljudje s to boleznijo konferenc ne bi mogli udeležiti.

V zadnjih nekaj letih sem imel izjemno srečo: imel sem se možnost udeležiti nekaterih konferenc, in sicer kot bloger ali kot govorec. Vse konference imajo nekaj skupnega – so natrpane. ZELO so natrpane. Industrija in zdravstveni strokovnjaki z vsega sveta pridejo na eno lokacijo za tri dni z namenom naučiti se, kolikor je le mogoče, o novih tehnologijah, zdravljenju in raziskavah. To priložnost izrabijo tudi za to, da se srečajo s svojimi kolegi, ki jih srečajo le enkrat ali dvakrat letno. Simpoziji, ki jih organizira industrija, in znanstveni program tečejo vzporedno in drug za drugim skozi celoten dogodek. Povrhu pa so tam še razstavni prostori in prostori za posterje, ki predstavljajo še več raziskav in informacij o proizvodih in podjetjih.

Kako lahko torej en »čemeren«, star tip obišče vsa ta predavanja sam, zato da lahko poroča tistim, ki se srečanja niso mogli udeležiti? Enostavno povedano, ne more se. Zato bom skušal povzeti glavne obravnavane teme in vam predstaviti svoj izbor poudarkov.

Dogajanje na razstavnih prostorih sem zajel v objavi 2. dne in jo lahko najdete zgoraj, če vas morda zanima in ste jo spregledali.

Posterji so … posterji. Plakati z informacijami o raziskovalnih projektih in povzetkom njihovih izsledkov. Navadno je posterjev zelo veliko, razporejeni pa so drug ob drugem v za to namenjenem prostoru. Vsak ima svojo identifikacijsko številko, s katero so tudi zavedeni v programskem zborniku srečanja. Pogosto sem se počutil izgubljenega v tem labirintu, z željo po kakšni navigacijski napravi, ki bi mi pokazala pot ven. Na letošnjem ATTD je bilo nekaj e-posterjev predstavljenih na velikih zaslonih. Mislim, da je to super ideja, ki bi se lahko večkrat uporabila, s čimer bi se izognili iskanju svojega najljubšega zdravstvenega delavca v labirintu vseh drugih.

Simpoziji, ki jih organizira industrija, so največkrat namenjeni predstavitvi novih izdelkov, ki bodo v kratkem dosegljivi, ali pa o novi generaciji že dosegljivih izdelkov. Točnost je vedno glavna tema sistemov za merjenje glukoze v krvi, sistemov za neprekinjeno merjenje ali Flash sistemov, a se v zvezi s tem vedno sprašujem, ali ne obstaja meja uporabne točnosti ter kdaj bomo to mejo dosegli. Analogija, na katero ob tem pomislim je naslednja: zakaj bi imel v avtu števec, ki kaže hitrost do 0,1 kilometra na uro natančno, če lahko s pedalom za plin pospešujem ali upočasnjujem svoj avto le s stopnjo po 1 kilometer na uro. Moj merilnik glukoze v krvi, sistem za neprekinjeno merjenje in Flash sistem so moji števci, sistem za dovajanje inzulina pa moje pedalo za plin. Še vedno mislim, da je točnost zelo pomembna, a se sprašujem, na kateri točki naj bi se sredstva za raziskave in razvoj nehala porabljati za ta namen in se raje vložila v cenejšo proizvodnjo in posledično večjo dostopnosti za ljudi s sladkorno boleznijo. Ali je bolje imeti popoln proizvod, ki ga imajo le nekateri, ali zelo dober proizvod, ki ga ima lahko veliko ljudi?

Opažam spremembe vsebin industrijskih simpozijev. Zdi se, da se tehnološki napredek počasi upočasnjuje. Manj je novih in sijočih se napravic, kar očitno usmerja pogovor bolj v smeri izboljšanja izidov zdravljenja in večanja kakovosti življenja ljudi s sladkorno boleznijo, ki te naprave uporabljajo.

Prav tako je več govora o tem, kako uporabljati več različnih tehnologij skupaj in kako zagotoviti, da se te med seboj dopolnjujejo, kot pa o tem, kako naj ena tehnologija nadomesti drugo. Meni se zdi to dejstvo izjemno pomembno. Večina ljudi s sladkorno boleznijo po svetu nima dostopa do večine teh pripomočkov, zato bi se morali usmeriti v to, da spremljanje in urejanje sladkorne bolezni ni odvisno od tega v kateri državi, okrožju ali kraju si rojen.

Teme, zajete v znanstveni program, so zelo raznolike in imajo izjemno dolge naslove. Na primer “Closing the Loop – NIH – Funded AP Research Efforts”. A so še hujši! “Glyco-Metabolic Control, Inflammation Markers and Cardiovascular Outcomes in Diabetic Patients on Insulin Pump or Multiple Daily Injection”. Mimogrede, to predavanje sem preskočil …

Dolgi in zapleteni naslovi pokrijejo širok nabor tem in sledi moj povzetek tega, o čemer so govorili:

Tehnologija – veliko je še za doreči glede sistemov zaprte zanke in umetne trebušne slinavke. Kar razumem je, da poteka veliko kliničnih študij, ki vse potrjujejo, da bi bili ti sistemi zelo dobrodošli za mnogo ljudi s sladkorno boleznijo, ki si jih želijo (mnogi si jih tudi ne). Ti sistemi so še v razvoju in še niso dosegljivi. A obstajajo posamezniki, ki sisteme zaprte zanke že uporabljajo. Vse številnejši uporabljajo doma narejene sisteme umetne trebušne slinavke, ki so jih sestavili sami, iz industrijskih naprav in dodatnih tehnologij, ki jih je mogoče programirati. Seveda mimo registriranih namenov uporabe, brez garancije in brez dovoljenj katerega koli regulatornega organa. A zdi se, da delujejo uspešno in do danes tudi varno. Po svoje je pomirjujoče, da so o teh napravah sploh govorili na enem izmed predavanj na letošnjem ATTD. Nima smisla zakrivati dejstva, da se to dogaja in ljudje takšne naprave uporabljajo, in po mojem mnenju teh ljudi ne bi smel nihče obsojati. Seveda je to zahtevna tema, saj gre za medicinske pripomočke, ampak vsi se lahko in bi se morali učiti drug od drugega v upanju, da to prinese boljše izide za vse, ki živijo s to boleznijo.
Biotehnologije – nisem strokovnjak, zdravstveni delavec ali znanstvenik, ampak razbral sem, da je tema predavanj preventiva, zdravljenje ali popravljanje delov trebušne slinavke, ki so se odločili, da bodo »spustili dušo«, zaradi česar se je pri nas pojavila sladkorna bolezen in smo postali člani društva, v katerem nihče noče biti. Zdravilo je še daleč in mogoče ga ne bomo nikoli našli, vsekakor ne za časa mojega življenja. A ne smemo prenehali iskati. Vsak delček raziskovanja nam pomaga bolje razumeti bolezen, ki v medicini še vedno zastavlja mnogo vprašanj. Vse nakopičeno znanje se lahko uporabi za to, da se pomaga nam, ljudem s sladkorno boleznijo, spremljati in urejati našo bolezen na tak način, da lahko z njo uspešno živimo. Znanost še vedno išče tudi cepivo, ki bi preprečilo nastanek sladkorne bolezni ter raziskuje področje enkapsulacije beta celic in transplantacij, kar bi omogočilo, da naše lastno telo spet proizvaja inzulin in zavaruje celice pred napadi, ki bi jih lahko ponovno uničili. Enkapsulacija je pomembna. Ko sem dobil sladkorno bolezen, nisem bil kaj prida zadovoljen, zato si lahko predstavljate, kako zelo čemeren bi šele bil, če bi mi jo končno pozdravili in bi se potem spet ponovila!
Druga predavanja so zajemala vsebine, povezane z življenjem s sladkorno boleznijo, kot so nosečnost, psihološki vidik življenja z boleznijo ter tveganja in zapleti, ki so povezani z njo. Zagotovo so bila zelo zanimiva tudi znanstvena predavanja (na žalost se nisem mogel udeležiti nobenega, saj sem bil na drugih). Toda po mojem mnenju na teh srečanjih pogosto nekaj manjka. Če se pogovarjamo o življenju s sladkorno boleznijo, od koga bi pričakovali, da boste slišali o izkušnjah? Ja … od ljudi, ki živijo s to boleznijo. Prepogosto pri pogovorih na teh srečanjih manjka ravno najpomembnejši glas. Znanost je super, a znajo biti življenjske izkušnje čisto drugačne. Vsi razmišljajo prav, a lahko bi se učili drug od drugega in s tem izboljšali izide in kakovost življenja vseh nas, ki živimo s to boleznijo. Ali ni to, konec koncev, namen teh konferenc?

Še en poudarek je vreden omembe. Veliko manj govora je bilo o HbA1c in veliko več o »času, ko je raven glukoze v mejah normale«. Mislim, da je čas, ko je raven glukoze v krvi v mejah normale, boljši pokazatelj uspešnosti moje urejenosti sladkorne bolezni.

To je bil torej moj poskus opisa, kaj se je dogajalo na letošnjem ATTD in o čem so govorili; opis s perspektive nekoga, ki ima izkušnje s sladkorno boleznijo že kar nekaj let.