Običajno in naravno je, da nečemu (ali nekomu) drugemu pripišemo krivdo, kadar stvari ne gredo po naših načrtih.

Če zamudim v službo, je to zato, ker je bila na cesti gneča; če nisem napisal/a domače naloge, je to zato, ker je mama vztrajala, da sem konec tedna pospravljal/a sobo; če v križišču izsilim drug avto, je to zato, ker mi je glava sopotnika zakrivala pogled.

Medtem ko so nekateri ljudje nagnjeni k temu, da krivijo vse, razen sebe, drugi počnejo ravno nasprotno. Se vam sliši znano?

Ali jemljete stvari osebno?

Personalizacija je vrsta kognitivnega izkrivljanja, ki je negativen, pristranski vzorec razmišljanja. Pojavi se, ko negativne dogodke pripisujemo sebi, čeprav v resnici situacija morda ni povezana z nami¹. Z drugimi besedami, pripisujemo si nerealno krivdo, ne da bi upoštevali možne druge razlage. Primeri personalizacije in obtoževanja lahko zvenijo takole:

• Občutek, da nas ljudje v skupini namerno izključujejo, ker so organizirali srečanje ravno takrat, ko mi nismo imeli časa.
• Občutek, da smo v službi neuspešni in da nas šef ne mara, ker so nam zavrnili povišanje plače, pri tem pa ne upoštevamo, da se naše podjetje sooča s finančnimi težavami.
• Frizerka nas je prosila, da prestaviva termin obiska, vendar nam ni pojasnila, zakaj. Menimo, da je to verjetno zato, ker se ji ne zdimo dovolj pomembni.
• Zdi se nam, da naši prijatelji niso preveč uživali na razstavi, zaradi česar se počutimo grozno, saj smo mi predlagali, da bi si jo ogledali.

V resnici smo v nekaterih situacijah res sami odgovorni za negativen izid. Vendar pa lahko vztrajni vzorec občutka, da se takšne stvari dogajajo zaradi nas (“Danes sem imel/a na poti v službo same rdeče luči na semaforjih – to je gotovo usoda”], štejemo za nezdrav oziroma izkrivljen način razmišljanja.

Kognitivna izkrivljanja, kot sta personalizacija in krivda, so pogosto povezana s slabim čustvenim zdravjem, na primer z depresijo in tesnobo². Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 1 je lahko tveganje za te čustvene izzive večje¹, kar lahko poveča verjetnost, da bomo zapadli v nezdrav vzorec personalizacije in krivde. Znano je tudi, da lahko soočanje s čustvenimi stiskami ob sladkorni bolezni tipa 1 vpliva na našo sposobnost dobrega obvladovanja sladkorne bolezni, kar vodi do povečanega tveganja za zaplete³. Kako se lotimo igre obtoževanja, ne da bi zavili v nasprotno skrajnost?

Kako se izviti iz igre krivde in obtoževanja

Odgovor ni v tem, da vso krivdo prenesemo na svojega ubogega, skromnega psa. Če je naš pes res pojedel našo domačo nalogo, potem je tako, kot je! Če pa smo opazili, da smo nagnjeni k temu, da večino stvari jemljemo osebno, tudi če dejansko nismo krivi, si lahko pomagamo s temi nasveti:

1. Prepoznajte, če ste nagnjeni k personalizaciji in obtoževanju.

Se vam dogaja, da se počutite slabo, ker se vam zdi, da ste za vse krivi sami? Morda imate tudi občutek, da je z vami nekaj narobe – opazili ste dva sodelavca, ki sta jedla kosilo, a vas nista povabila zraven. Če niste prepričani, ali je vaše samoobtoževanje realno ali ne, lahko vprašate zaupanja vrednega prijatelja ali družinskega člana, ali je opazil, da stvari pogosto jemljete osebno.

2. Zavedajte se, da obstajajo tudi druge možnosti.

Morda sodelavca začenjata nov projekt ali pa je en od njiju mentor drugemu, ki potrebuje dodatno pomoč. Čeprav za nekatere situacije, ki jih opazujete, morda nikoli ne boste izvedeli resnice, poskusite odpreti svoj um za dejstvo, da morda ne gre samo za vas ali za to, kako grozen človek se zdite samemu sebi.

3. Premislite o svoji odgovornosti.

Ali ste res vi odgovorni za določen negativni dogodek? Ali je bilo od vas odvisno, ali bodo vaši prijatelji na predstavi uživali? Poskusite se izogniti temu, da vplivanje zamenjujete z nadzorovanjem. Čeprav lahko po svojih najboljših močeh vplivate na izid določenega scenarija, bodo pogosto obstajali dejavniki, na katere nimate vpliva.

Zaključne misli

Če menite, da imate težave s personalizacijo in obtoževanjem, se posvetujte s svojim zdravstvenim timom in se pozanimajte, katere vire vam lahko ponudijo v pomoč. Čeprav je v naši naravi, da smo do neke mere egocentrični, obstaja verjetnost, da se ves svet le ne vrti okoli nas (in morda nekateri psi res uživajo v tem, da grizejo domače naloge).

Viri

1. Gautam M, Tripathi A, Deshmukh D, Gaur M. Cognitive Behavioural Therapy for Depression. Indian J Psychiatry. 2020;62(Suppl 2):S223-S229.
2. Weeks M, Coplan R, Ooi L. Cognitive biases among early adolescents with elevated symptoms of anxiety, depression, and co-occurring symptoms of anxiety-depression. Inf Child Dev. 2017; 26:e2011.
3. Gonzalez J, Kane N, Chang T. Cognitive Behavioural Therapy for Adherence and Depression in Diabetes. The Massachusetts General Hospital Handbook of Behavioural Medicine. 2017:115-137.